REČENO – STORJENO s Tadejo Zupan Arsov, 2. sezona

Gostje, ki z zgledom prinašajo akcijo: od besed k dejanjem!
Četrtek, 4. 2. 2016, ob 18. uri v KOŽ

MESTNA KNJIŽNICA Ljubljana, 3. nadstropje, Kersnikova ulica 2.

Valerij Zupan VAL

Kaj je zate ljubezen?

Val

Valerij Zupan Val, rojen leta 1976 v Sloveniji, se je v iskanju odgovora, zakaj ga ni še nikoli nihče ljubil, lotil projekta »What is love«. Leto dni je potoval in spraševal čiste neznance in svetovno slavne, kaj je ljubezen. Pot ga je nato pripeljala na Šrilanko, kjer je v samoti kot epilog potovanja ustvaril svoj prvenec Pegasta sova.

To je pronicljiva, tekoča in presunljiva izpoved geja, ki je iz tesnega lokalnega okolja Bleda odšel v metropole sveta, da bi našel ljubezen. Kaj je našel? Moč za iskren zapis svojih iskanj v knjigi. Zdaj se z njo že odpravlja na tuje trge.

IZ KNJIGE: »Najlažja stvar je najtežja – iti sam v gozd in se pogovarjati s smreko, ki mi zanesljivo da pravi odgovor, realizacija pa je odvisna od ega (zaznavanje samega sebe)

in prisotnosti strahu; strah vem, da je od znotraj votel in od zunaj ga ni –

ter da ima življenje vedno prav.« Valerij Zupan

Pegasta sova, 214 strani, samozaložba, ©Valerij Zupan

Deset dni v italijanskem retreatu v času novoletnih praznikov daje ritem za inventuro življenja mladeniču, ki je prišel z vasi, videl svet in se vrnil osamljen: Valu se ob prebijanju skozi meditacije, ki jih ni ravno vajen, izčistijo spomini na burno življenje, polno prijateljev in predvsem prijateljic, pa vendar … tako zelo samotno. Do konca iskren ter pogumen obračun s sabo, z družino, lokalnim okoljem, s kapitalizmom, kot se kaže po službah, ter z gejevsko sceno doma in v svetu (Bled, Ljubljana, London, New York, Beograd, Sarajevo, Ibiza, Pariz, Madrid, Šri Lanka).

Zapisano zrelo, izredno tekoče, z ljubeznijo, upanjem in vero v vztrajne korake, za katere ga opogumi včasih zapisana modrost, drugič stik z naravo, vedno pa mreža ljudi, za katero zaupa, da te ujame, tudi ko padeš.

ODZIVI

»Pegasta sova je več kot knjiga. Jaz sem o tem stanju duha prepeval, on ga je živel, čeprav se ni zavedal, kako prekleto je ljubljen. Vožnja skozi vlak smrti najrazličnejših čustev me ni utrudila, nasprotno; obogatila je mojo zavest.«

Tomaž Mihelič

»Pravijo, da je ‘Eat, pray, love’ vrhunsko spisana uspešnica. Pegasta sova v nekih odtenkih vsekakor spomni nanjo, za povrh pa je do konca iskreno, srhljivo unikatno ter zrelo delo, in še prvenec! Spisan krvavo zares, kot je živel Henry Miller, čutno, vihravo ter svetovljansko, kot zna samo še Vesna Milek, ter neponovljivo kot – Val.

Hvala za to izpoved v imenu očetov, sinov in hčerk, ki bodo enkrat tudi mame.«

Tadeja Zupan Arsov

»Prebrala sem knjigo. Kar prilepila sem se nanjo, brez konkretne pavze. Čik pavza vmes, itak. Ne vem, kaj naj rečem … Fascinirana sem! Iz pike v piko, iz dneva v dan, iz zgodbe v zgodbo, od tako močnih preskokov plusa in minusa … v preproste resnice o življenju in ljubezni (kar je zame isto). Knjiga je nabasana z energijo v vseh barvah, enkratna izkušnja za bralca, ki kar pade v tvoje življenje in šeta s tabo tam po Londonu, Sarajevu, po mivki. Intuicija, ko sem te prvič srečala, se verjetno ni zmotila, in še vedno je moje skromno mnenje, uspel ti je odličen masterpiece in upam, da ni zadnji.«

Darija Stankovič

* Zapisano v letih, preden je fant, doma v zaselku pri Bledu, dopolnil 40 let.

* Oblikovano v knjigo v posebni klimi Šrilanke, polni kričečih nasprotij.

* Podoživljano skozi dneve, ko je Val spet in spet … upal, da je uzrl svojo polovico.

* Z junaki v živo, kot so Angelina Jolie, Julia Roberts, Ricky Martin, John Terry, Paul Smith, pa Tinkara Kovač, Manca Košir in s številnimi drugimi neznanimi in znanimi znanci

iz knjige:

»Sreča je, da se pri šestindvajsetih nisem vrgel z Blejskega gradu; dejstvo, da sem gej, je zaznamovalo življenje, v katerem so bile po lepem in mirnem zgodnjem otroštvu skrivalnice zelo težka in naporna igra. Le kako bi se odvijalo, če bi energijo usmerjal v kaj drugega kot nošenje težke maske? Leta 2002 sem pobegnil v Ljubljano. Mami in stari mami ni bilo jasno, zakaj. Čez pet let v London nisem bežal. Dal sem odpoved v redni službi na banki … in bil prepričan, da bom v milijonskem mestu spoznal sorodno dušo. Fanta. Moža. Za to bi ubijal in šel peš na konec sveta.

Večkrat sem se vprašal, kaj sem storil narobe oziroma zagrešil, da sem v tako bednem stanju. In zakaj je moje najdaljše razmerje trajalo tri ure. No, tri tedne, s sicer zelo simpatičnim Kitajcem.

»London je najina medicinska sestra,« mi je rekla najdražja londonska prijateljica Sabrina. Če se v britansko prestolnico preseliš iz Zasipa in si iz testa, iz kakršnega sem jaz, je res tako. Proti koncu življenja v Londonu sem ugotovil, da bi potreboval tisto pravo sestro, ki je ni bilo od nikoder. Pojma nimam, kakšno sapo bi pihal danes, če se 7. avgusta 2007 ne bi odpravil v neznano.«

Novo / Več o

Kliknite na tekst ob sliki.

Arhiv

Kliknite na tekst ob sliki.